Tone Pavček

NAŠE PRAVICE

Pravica pravic je pravica živeti,
biti otrok za srečo rojen,
tata in mamo ob sebi imeti
in jima padati veselo v objem.

 

Lepa pravica je teči po trati
in ne biti kot trava teptan,
učiti se brati in biti med brati
enakovreden in spoštovan.

 

Rasti, kot rastejo jelke in bori,
poslušati pesmi, ne pokov granat,
in potem enkrat ob majniški zori
reči nekomu: IMAM TE RAD!

 

In še: biti duša v svetu brez duše,
majhna svetloba sredi velike teme,
ali vsaj kaplja v obdobju suše,
ne biti nihče, a OTROK, KI JE VSE!

Prijatelji!

Ne verjemite njim, ki vam pravijo: ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.

Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.

Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, tej moji zgodbi:

Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je star mož, živi modrec, dejal: “In nikar se odslej ne boj življenja!” Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: “Na bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!”

Tone Pavček (29. 9. 1928 – 21. 10. 2011)

 

 

 

Vir: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&;id=2011102205700883